Pasme

Ameriška akita skozi oči lastnika: ”Veličina, moč, karizma, lepota, eleganca”

Naš tokratni sogovornik se je za svojo prvo ameriško akito odločil pred petimi leti, zdaj pa so v njegovem domu že tri.

Čeprav je o značaju in odnosu te pasme do drugih živalih zapisanih precej negativnih ocen, je bila njegova odločitev za to pasmo lahka. Kot priznava, je doslej ni obžaloval.

Zakaj ste se odločili, da se boste ukvarjali prav z vzrejo te pasme? Kje in kdaj ste dobili svojega prvega predstavnika te pasme?

Ob nakupu oziroma prihodu prve psičke še nisem razmišljal o vzreji, čeprav so mi bile osnove vzreje malo poznane, saj je oče, ko sem bil še otrok, vzrejal rotvajlerje. Za vzrejo sem se odločil po dobrem letu skupnega življenja s psičko in spoznanjem, da je pasma v Sloveniji skoraj nepoznana in da bi bilo zanimivo širši javnosti predstaviti to lepo in zanimivo pasmo. Od tod ideja za vzrejo in nova spoznanja o pasmi. Naša prva psička je prišla k nam pred petimi leti iz sosednje Hrvaške, iz Varaždinskih Toplic. Zdaj sem ponosni lastnik treh ameriških akit – Anu, Thora in Josephine. Thor je potomec ene najbolj znanih angleških psarn, Redwich. Josephine prihaja iz Rusije, iz Krasnojarska. Lani sem registriral psarno, ki se imenuje Ferapede.

Zakaj ste se odločili prav za to pasmo in kaj vam je pri njej najbolj všeč?

Ko sem se odločal za novega pasjega ljubljenca – prej sem imel psičko mešanko, ki je bila posvojena iz zavetišča – in za pasmo, se ni bilo težko odločiti za ameriško akito. Iskal sem psa velike rasti, z dobrimi čuvajskimi lastnostmi, in glede na to, da so mi že od nekdaj priljubljene pasme polarni in vlečni psi, špici, med katere sodi tudi ameriška akita, je bila odločitev lahka. Predvsem pa me je ta pasma prevzela ob prvem srečanju – njena veličina, moč, karizma, lepota in eleganca. Res sem bil fasciniran, v tistem trenutku odločen, da bo to moj pes, in to kljub temu da je o pasmi napisanih kar nekaj ne preveč lepih stvari. Mislim predvsem na ocene o njihovem značaju in odnosu do ostalih živali.

 

 

Je to pasma, ki je primerna za začetnike ali izkušene lastnike? Kako aktivni morajo biti potencialni lastniki in komu bi to pasmo priporočili?

To je pasma, ki jo vsekakor priporočam bolj izkušenim lastnikom, ljudem, ki so že imeli večje pse, lahko pa tudi začetnikom, ki so pripravljeni posvetiti kar nekaj časa socializaciji in vzgoji svojega ljubljenčka. Ta pasma potrebuje doslednost. Če pa govoriva o potrebni aktivnosti, je ta odvisna predvsem od tega, kje ameriška akita biva večino časa. Če je v stanovanju, je povsem razumljivo, da potrebuje več gibanja in sprehodov. Tiste ameriške akite, ki bivajo zunaj in ki imajo na voljo ograjene vrtove, same poskrbijo za dovolj gibanja, kar pa ne pomeni, da ne potrebujejo sprehodov. Pri nas doma imajo na voljo ograjen vrt, vsaj enkrat na dan pa gremo na dolg sprehod. Ti psi so zelo igrivi, eksplozivni, radi prinašajo različne predmete, ki jim jih mečemo, ali pa samo noro divjajo naokrog, dokler od utrujenosti ne obležijo v svojem najljubšem kotičku. Tudi daljše ture v hribe so primerne za to pasmo, a bo preostanek dneva poležavala v svojem kotičku, kot da je ni. Naj še enkrat poudarim, da je pasma primerna za dosledne ljudi, ki bodo psa socializirali in vzgajali. Če ste družina z otroki, je treba tudi otroke vzgajati v duhu, da pes ni igračka in da ima, kljub temu,da nas ima neizmerno rad, še vedno kosmata ušesa. Pasma ni primerna za starejše ljudi, predvsem zaradi svoje eksplozivnosti, moči, hitrih gibov.

Čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka?

Pri vzgoji moramo biti dosledni, potrpežljivi in – kar je najpomembnejše – zelo mili, saj bo vsaka najmanjša sila pustila posledice, kar je glede na velikost in maso pasme zelo zanimivo. Ti psi so zelo občutljivi, zamerljivi, hitro užaljeni in trmasti. So pa tudi zelo nežni, hvaležni in norčavi. Pasma je zelo učljiva. V njihovi domovini, Japonski, akite še vedno uporabljajo kot službene pse v vojski in policiji.

Za katere kinološke športe je ta pasma primerna in koliko gibanja potrebuje vsak dan?

To pasmo si težko predstavljam v katerem od kinoloških športov; tudi zaslediti je ni v katerem od teh športov. Še najbolj bi bila primerna za canicross oziroma kros s psom. Zanimivo je, da dajo naši psi velikokrat sami povod za igro, saj prinesejo katero od igrač, žogic oziroma vrv. Takrat se začne čas za igro, prinašanje žogice ali divje vlečenje vrvi. Na sprehodu radi izkoristijo možnost za skok v vodo, potok ali ribnik, saj vodo naravnost obožujejo.

Ima ta pasma kakšno manj zaželeno karakteristiko?

Nezaželena karakteristika pri tej pasmi je dominantnost do ostalih psov, zato mora biti ameriška akita v družbi ostalih psov pod nadzorom. Ker je pasma tudi trmasta, moramo biti dosledni, odločni in hkrati mili pri vzgoji psa. Menim, da je največja težava, da se ljudje teh psov bojijo zaradi njihove velikosti in videza. Po prvem stiku z ameriškimi akitami pa vidijo, da je pasma zelo prijazna, da se rada stisne k človeku in pocrklja, vendar se nato umakne v svoj kotiček.

Katja Željan