Psi živijo za trenutek, danes, tukaj in zdaj. Tako zelo, da mora biti vedenje nagrajeno ali kaznovano točno tisti trenutek, ko se to vedenje pojavi.
Ne trenutek prej in niti trenutek pozneje. To je zelo pomembno pri učenju psa na vseh nivojih. Kakršnokoli kaznovanje ali nagrajevanje psa prepozno pri psu povzroči le dodaten stres in nesmiselnost procesa. Pes tako ne ve, zakaj je nagrajen ali kaznovan.
Zagotovo ste že slišali, kako je kdo tiščal pasji smrček v lužico urina ali kakec, da bi mladičku ali odraslemu psu pokazal, kaj je naredil narobe. Takšno dejanje vsekakor ne bo psa naučilo, naj ne lula in kaka znotraj hiše. Pes se namreč dejansko ne spomni točno tega dogodka, kako je uriniral znotraj hiše in je zato kakršnokoli tiščanje gobčka v lužico nesmiselno. To bo namreč pri psu ustvarilo zgolj strah, po vsej verjetnosti strah pred lastnikom oziroma osebo, ki mu je tiščala smrček v lužico. Pes resnično ne ve, zakaj je bil kaznovan. Kakršnokoli kaznovanje ali nagrajevanje vedenja je tako tesno povezano s situacijo in časom. Ne eno in ne drugo nima pomena, če pride nagrada ali kazen prepozno.
Prihod k veterinarju je za mnoge pse lahko stresen. Če je imel pes slabe izkušnje pri veterinarju, se prav verjetno ne spominja točno, kaj ga je prestrašilo, ali kaj točno mu je povzročilo bolečino. Strah tako povezujejo s prostorom, kot je na primer čakalnica pri veterinarju.
Slabe izkušnje lahko sicer prek treninga nadomestimo z dobrimi izkušnjami. Namesto da odidete k veterinarju samo, kadar je resnično nujno in psu po vsej verjetnosti takrat res ni prijetno, pojdite k veterinarju zgolj po priboljšek. Kratki obiski, ki naj bodo za psa prijetni, bodo dolgoročno lahko omilili strah pred veterinarjem. Kako dobro in kako hitro pa je predvsem odvisno od tega, kako močna je bila asociacija in kako je pes v svoji glavi povezal strah s prostorom.
Urška Krivec