Dandanes poznamo več sto različnih uradno priznanih pasem psov po svetu. Med seboj so si pasme v določeni meri podobne ali pa zelo različne, tako po videzu kot značaju.
Ne glede na vse pa prav vse pasme oz. vsak pes na tem svetu pripada isti vrsti, ki se med seboj lahko uspešno pari in širi razpon genetske raznolikosti.
Raznolikost med pasmami je tako velika, da sta Charles Darwin in Konrad Lorenz razmišljala o tem, kaj pa, če sodobni psi izvirajo iz več različnih prednikov. Ne glede na to raziskovanja genetike kažejo, da prav vse pasme izvirajo iz sivega volka (Canis Lupus). Ne pozabimo omeniti dejstva, da psi živijo z nami že mnogo tisočletij, pasme pa so se začele razvijati nekje pred 3000 do 4000 let. Od kod torej tako velika raznolikost, kot jo poznamo danes? Veliko vzrediteljev meni, da izvor njihovih pasem sega stoletja in celo tisočletja nazaj. Arheološke egiptovske najdbe kažejo na to, da so že pred več kot 4 tisočletji obstajali psi, podobni mastifom in greyhoundom. Genetske raziskave v zadnjem času nam povedo, da so se mnoge pasme psov razvile že mnogo pred izolacijo in priznanjem pasme kot takšne.
Mehiški in kitajski goli pes nista v ožjem sorodstvu
Za eno najstarejših pasem se smatra mehiški goli pes. Psa brez dlake so sorodstveno močno povezovali s podobno pasmo, in sicer s kitajskim golim psom, vendar so raziskave mitohondrijske DNK pokazale, da mehiški goli pes ne izvira niti iz Amerike, niti ni v ožjem sorodstvu s kitajskim golim psom. Ta ima evrazijske korenine, prav tako tudi ostale genetske raziskave bolj kažejo v smeri, da mehiški goli pes ne izvira iz kitajskega golega psa, pa čeprav sta si v neki meri podobna.
Zanimivo je tudi, kako ljudje zelo hitro povežejo današnjega faraonskega psa s kipi in slikarijami iz davnega časa Egipta. Podobnost med današnjo zelo mlado pasmo faraonskega psa in psom, ki je dejansko živel v tistem času, je izjemna. Ampak podobnost je zgolj rezultat premišljene in načrtne vzreje in se kaže bolj ali manj zgolj v fenotipu oziroma zunanji podobi psa.
Raziskave DNK kažejo povsem drugačno sliko in pravijo, da je bil današnji faraonski pes pravzaprav poustvarjen po podobi takratnega živečega psa in nima z njim praktično ničesar skupnega, razen zunanjega videza. Rezultat je tako moderen pes z videzom, ki je praktično identičen tistemu iz časa piramid in grobnic mnogo tisočletij nazaj. Takšnih primerov je kar nekaj, ko so pasme nastale šele pred kratkim in kljub zelo podobnemu videzu po razvoju in genetiki nimajo veliko skupnega s psi, ki so jim mogoče podobni in so živeli v davni preteklosti.
Raznolikost pasem sovpada z načrtno vzrejo
Kadar govorimo o starodavnih pasmah, imamo največkrat v mislih pasme psov, ki so v tesni povezavi s svojimi predniki volkovi. Rečemo, da so starodavne pasme tiste, ki so po genetski strani najbolj podobne volku. Vendar pa to v resnici ne drži popolnoma.
Na splošno gledano raznolikost pasem sovpada z izolacijo in selekcijo vzreje, ki tako omogoči neko tipično osnovo posamezne pasme. Kadar koli v pasmo vnesemo volka za nekaj generacij, lahko spet pridemo do določene genetske podobnosti in bi zlahka rekli, da je to starodavna pasma – pa vendar le ni. Takšne pasme niso starodavne in ne izvirajo izpred mnogih let, ampak so le rezultat selekcije in načrtne vzreje, kjer se genetski material volka vmeša v osnovo pasme in tako nastane nekakšna prehodna oblika, ki pa ne pomeni bližnjega sorodstva s tistimi pravimi predniki.
Ugotovitev, da je sibirski haski genetsko precej bližje volku kot nemški ovčar, ne sme veljati kot nekakšen dokaz, da je haski kot pasma starejša in bližje volku. Basenji je v tem primeru še bolj soroden volku kot nemški ovčar, pa čeprav mu ni prav nič podoben. Četudi je volk bil prisoten pri oblikovanju haskija, kot pravijo domorodci, so primerke, ki so kazali volčje značilnosti, vsekakor kaj hitro odstranili iz vzreje. Volčje karakteristike namreč za takšno delo, kakršnega so opravljali haskiji, niso bile zaželene.
Dva pomembna mejnika
V zgodovini razvoja pasem obstajata dva pomembna mejnika. Prvi se je zgodil pred približno 27.000 leti – takrat so udomačili psa. Drugi mejnik se zgodi mnogo kasneje, in sicer nekje pred 10.000 do 1000 let nazaj, ko so se intenzivno razvijale različne pasme psov.
Razvoj novih in novih pasem traja še danes in pogosto gre pri tem za problematično početje.
Želja po ekstravaganci in zaslužku prinaša ustvarjanje pasem, ki v prvi vrsti niso namenjene uporabnosti, ampak s seboj nosijo kup težav in otežijo ne samo življenja psu, ampak tudi bodočemu lastniku. Ustvarjanje novih pasem bi moralo iti v smeri izboljšanja delavne uporabnosti psa kot takšnega, zdravja in značaja, nikakor pa ne v smeri, ki prinaša krajše življenjske dobe, nestabilen značaj in nezmožnost življenja brez dodatne pomoči človeka.
Avtor: Urška Krivec
