Epilepsija pri psu je precej pogosta nevrološka motnja. Lahko je primarna, to pomeni brez ugotovljenega vzroka, lahko pa je posledica določene bolezni.
Epileptični napad denimo lahko povzroči bolezen srca. Možgani potrebujejo za svoje delovanje kisik in glukozo. Če srce ne črpa dovolj krvi, možgani ne dobijo kisika, kar sproži epileptične napade. Prav tako lahko tumorji na trebušni slinavki povzročijo nagel padec krvnega sladkorja, kar sproži epileptične napade. Epilepsija je lahko posledica zastrupitev, bolezni jeter, ledvic, tumorja v možganih in še bi lahko naštevali.
Če so pri večini nevroloških bolezni klinični znaki nenehno prisotni, to za epilepsijo ne velja. Tukaj gre za dogodke, napade, ki izzvenijo. Če lastnik ni priča napadu, včasih daljše obdobje sploh ne ve, da se dogajajo. Morda, ko pride iz službe, le opazi, da je kuža malce bolj utrujen ali se čudno vede (to je značilno stanje po napadu). Tipičen napad je sicer tak, da je pes brez zavesti, se trese, ima krče, se slini, lahko nehotno urinira in blati. Lahko pa gre za netipičen napad, ki ga je težje opaziti. Sogovornik poudarja, da je tukaj res pomembno, da lastnik zna opisati dogajanje. V veliko pomoč so pametni telefoni, najbolje je napad kar posneti.
Kaj pa lahko človek naredi, če je zraven, ko ima pes epileptični napad? »Veliko ne, psa ne moremo pomiriti, lahko le poskusimo preprečiti dodatne poškodbe ali udarce v glavo tako, da umaknemo ostre in trde predmete. Lastnik naj počaka, da napad mine. Običajno to traja nekaj minut. Potem pa naj pokliče veterinarja in mu pove, kaj se je zgodilo,« svetuje Tomaž Miklavžin iz Veterinarskega centra Miklavžin.
Včasih imajo kužki en napad na leto in v takih primerih veterinar ne naredi ničesar. Če pa se znotraj nekaj tednov pojavi več napadov, svetujejo diagnostiko, s katero ugotavljajo vzroke napadov. Takim psom predpišejo antiepileptična zdravila, včasih lastnik za domov dobi tudi zdravila, ki se aplicirajo med napadom.
Psom, ki imajo epileptične napade, je treba dom urediti tako, da ni v nevarnosti. Psa damo v tak prostor, v katerem se ob morebitnem napadu ne poškoduje, naj pa tudi nima dostopa do stopnic.
Špela Šimenc v sodelovanju s Tomažem Miklavžinom, dr. vet. med iz Veterinarskega centra Miklavžin (celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes)
