Ko se zgodi kaj nepričakovanega in se pes poškoduje, moramo ohraniti mirno kri, ravnati premišljeno, hkrati pa moramo biti hitri in odločni, saj bomo le tako lahko pomagali svojemu štirinožnemu prijatelju.
Kaj storimo, ko se pripeti nesreča?
Podobno načelo kot pri ljudeh, ko jim je treba nuditi prvo pomoč, velja tudi pri psih: po navadi je za psa bolj pogubno, če ne storimo ničesar, kot, če kaj storimo napačno. V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj najpogostejših primerov pri psih, ob katerih je nujna prva pomoč.
Kako se približamo poškodovanemu psu?
Poškodovanemu psu se moramo približati zelo previdno, pri čemer se moramo dosledno izogibati neposrednemu očesnemu stiku z njim. Izogibati se moramo prehitremu in negotovemu ukrepanju, saj bomo svoje psihično stanje prenesli tudi na psa. Poškodovanega psa moramo stalno prijazno in spodbudno ogovarjati, hkrati pa opazujemo, ali se na naše besede odziva.
Če se odziva, ocenimo, kako se bo odzval, ali bo napadalen, otopel, plašen … Opazujemo psa in skušamo oceniti, kako diha, kakšne vidne poškodbe ima in kako je s krvavitvijo. Za kakšno poškodbo gre, lahko ugotovimo tudi s položaja okončin in telesa. Kožuh, umazan s krvjo, blatom, urinom ali z izbljuvkom, nam lahko pomaga ugotoviti, za kakšno poškodbo gre.
Preden se poškodovanega psa dotaknemo, moramo poskrbeti za lastno varnost.
Tudi najbolj ljubezniv in najbolje vzgojen kuža lahko zaradi bolečin, strahu ali šoka hlasta okoli sebe in ugrizne vsakogar, ki se mu približa – tudi svojega skrbnika. V takšnih okoliščinah se namreč pes odzove povsem podzavestno. Svojega psa pa se seveda dotaknimo takoj, ko je to mogoče. Prisilo lahko uporabimo le po načelu: le toliko, kot je treba in kolikor najmanj je mogoče. Po navadi je smiselno, da psu s povojem zavežemo gobček, v skrajni sili lahko uporabimo tudi vezalko.
Gobčka pa ne smemo zavezati, če gre za:
- nezavest,
- težave z dihanjem,
- toplotni udar,
- pregretje telesa,
- krvavitve iz nosu,
- poškodbe v predelu gobčka,
- težave s srcem in krvnim obtokom,
- pasme z zelo kratkim nosnim delom lobanje.
Boštjan Vidic, dr. vet. med
