Psi imajo različne sposobnosti in potrebe, zato ne moremo vseh učiti na enak način. Če psa dobro poznamo, ga bomo znali tudi brez sile zmotivirati.
Če poznamo njihove interese in v učenje vključimo stvari, ki jih zanimajo in veselijo, jih tudi lažje motiviramo za sodelovanje, učijo se hitreje, zaradi zaupanja in medsebojnega razumevanja pa se krepi tudi naš odnos z njimi.
Sili in grobosti pa se je treba na daleč izogniti. Zakaj?
- Če psa kaznujemo tako, da mu povzročamo bolečino ali ga močno prestrašimo, ne dosežemo veliko. Grobe kazni neželeno vedenje samo trenutno prekinejo in ga morda za še nekaj časa pritajijo, pes pa se ob tem ničesar ne nauči. Namesto da se zatekamo k nasilju, je veliko bolj učinkovito, predvsem pa do psa korektno, da ga začnemo učiti obnašanja, ki ga od njega pričakujemo v podobnih situacijah.
- Pri učenju je zelo pomembno čustveno stanje psov. Strah in zaskrbljenost sta pogosto vzrok za vedenje, ki nas pri psu moti. Ko psa kaznujemo tako, da mu povzročimo bolečino ali strah, se sposobnost učenja drastično zmanjša, saj se takrat lahko osredotoči samo na neprijetnost, ne more pa sprejemati novih informacij. Raziskave so pokazale tudi, da se zaradi uporabe sile strah in zaskrbljenost pri psih samo še stopnjujeta.
- Kaznovanje, ki je za psa nepričakovano in nepredvidljivo, lahko sčasoma povzroči naučeno nemoč. Zaradi občutka, da kazni tako ali tako ne more uiti, postaja pes vse bolj pasiven, neodziven in nedejaven.
- Grobo kaznovanje pa skriva še eno, pogosto in nevarno past. Nobenega zagotovila ni, da bo pes kazen zares povezal s pravim vzrokom. Če psa denimo silovito stresamo zato, ker nadleguje drugega psa, prav tedaj pa morda v bližini stoji majhen otrok, se utegne zgoditi, da pes kazen poveže s prisotnostjo otroka in ne s svojo vsiljivostjo. Zato lahko postane nestrpen do vseh malih otrok, saj se ob njih boji kazni.
Karmen Zahariaš
