Kako sem izvedela, da moja psička potrebuje operacijo? Ker nam žival ne zna povedati, da jo kaj boli oz. svojo bolečino pogosto pokaže dokaj pozno, je ključnega pomena, da jo ves čas spremljamo.
Medtem ko sem psičko božala in masirala, sem enkrat začutila, da so njene mišice zelo trde in da koža ob malo bolj grobem dotiku začne trzati. Seveda si tega takoj nisem znala pojasniti, sem pa seveda dokaj hitro ugotovila, da se težave pojavljajo v smeri proti zadnjim tacam. Kaj nekaj časa je trajalo, da je psička začela šepati, izgubljati mišično maso in se drugače gibati.
Po tem sem se hitro odzvala in odpravila k ortopedu, ki mi je na podlagi pregleda pojasnil, da ima psička poškodovano koleno in natrgane kolenske vezi ter da priporoča operacijo.
Nisem se takoj odločila za operacijo
Zame je bila ta informacija izjemno stresna in me je spodbudila v raziskovanje, učenje in odkrivanje načinov na katere bi jo lahko najbolj podprla. Vsi tisti, ki me poznajo vedo, da se pri tako pomembnih odločitvah kot je poseg v telo moje psičke, nikoli ne odločim čez noč. Izjemno pomembno se mi zdi, da se kot skrbniki, ki smo edini zagovorniki naših ljubljenčkov, dobro pozanimamo o težavi, ki nas je doletela (seveda v primeru, ko nam okoliščine to dopuščajo) in da se tudi sami, kolikor se le da, pripravimo na to, kar sledi.
Iskanje najboljšega načina zdravljenja za mojo psičko
Nikakor nisem bila pripravljena kar takoj pristati na operacijo, zato sem poiskala veterinarje, ki se ukvarjajo z različnimi dopolnilnimi metodami zdravljenja in s pomočjo obravnav, kot so miofascialna masaža, osteopatija, kiropraktika, obravnava s scenarjem, terapija z laserjem, magnetom… In psički kar nekaj časa zagotavljala dobro podporo.
Ker je bila psička zelo živahna, sva se usmerili v mentalne zaposlitve kot so sledenje, v igre, ki so zahtevale razmišljanje in ki niso vključevale hitrih gibov. Vse to me je kljub zame velikemu stresu, ki mi ga predstavlja invazivno zdravljenje, naučilo res veliko o mojem odnosu do psa in kako pomembno je, da se usmerjamo v raziskovanje njegovih individualnih potencialov ter preusmerjamo od pretirano aktivne igre v varno, prijazno igro, ki znižuje stres in krepi samozavest ter obenem zavedanje telesa.
Odločitev za operacijo
Ko sem ugotovila, da žal brez operacije ne bo šlo, sem veliko prebrala in si ogledovala posnetke o tem, kako operacija poteka in kaj dejansko pomeni. Meni je bilo zelo pomembno, da sem vedela za kakšen poseg gre ter da sem se lahko nanj tako organizacijsko, finančno kot vsebinsko, dobro pripravila.
Najbrž sem bila za veterinarja s svojimi neskončnimi vprašanji in razmišljanji, seveda tudi strahovi, malo nadležna. Konec koncev gre za moje drago bitje, ki je v popolnosti odvisno od mojih odločitev. Z občutenjem ogromne odgovornosti pri izbiri tega, kar sem smatrala kot najboljšo odločitev, sem se obenem ogromno naučila tudi o postavljanju osebnih meja in vztrajanju v tem, kar mi je pomembno.
Priprave na operacijo
Z operacijo sem odlašala tudi zaradi letnega časa, ker nisem želela, da bi bila psička operirana pozno jeseni ali pozimi. Mraz kostem in mišicam ni prijazen, tudi blato in plundra ne. Ker je tako minilo nekaj mesecev do operacije, sem še bolj zavestno skrbela za kakovostna prehranska dopolnila in svežo hrano, ki še dodatno vplivajo na dobrobit sklepov, okostja in mišic. Pri roki imam vedno tudi homeopatske pripravke.
Povsod po stanovanju imam pralne nedrseče podloge, saj je to ključnega pomena za zdravje okostja! Vsekakor pa sem psički ves čas zagotavljala tudi podporo različnih strokovnjakov, da bi bilo čakanje na operacijo čim bolj varno in nadzorovano.
V tem času sem poskrbela tudi za ustrezna finančna sredstva in si v krasnem in razumevajočem okolju moje službe zagotovila res dolg dopust, ki mi je omogočil, da sem, s pomočjo družine in prijateljev, ustrezno poskrbela za čim ljubeznivejši poseg in okrevanje, ki ju bom opisala v prihodnjih člankih.
Gostujoči zapis – izkušnja: Moja psička potrebuje operacijo (2. del)
